V četrtek, 9. 3. 2023, se je v mali dvorani Večnamenskega doma odvijalo plesno popoldne. Dogodek sta organizirala Društvo upokojencev Vinska Gora in skupina Vingosi. K sodelovanju so povabili tudi učence POŠ Vinska Gora. Tretješolci in četrtošolka Klara so se pod mentorstvom učiteljic Barbare in Maje naučili tri plese, s katerimi so se predstavili na prireditvi. Po nastopu je sledilo prijetno medgeneracijsko druženje.  

Maja Mavec 

Pohodniki od 1. do 9. razreda OŠ Gorica in Vinska Gora, ki smo vključeni v planinski krožek, smo se skupaj z nekaterimi starši ter starimi starši, na sončno soboto (11. 3. 2023) povzpeli do planinskega doma na Šentjungertu.

Z avtobusom smo se odpeljali proti Žalcu do Velike Pirešice, nato v smeri Galicije. Štartali smo na avtobusni postaji v Podgori. Od tam smo krenili po jugozahodnem pobočju najprej po cesti, nato skozi gozd do starejše viničarije na slemenu gričevja. Sledila je lahkotnejša hoja po slemenu do sedla in še zadnji petminutni vzpon do našega cilja – Dom na Šentjungertu (565 m).

Sestop smo naredili po krajši poti do Zadružnega doma. Za toplo okrepčilo in dobro voljo ob prihodu na planinski dom se zahvaljujemo predsedniku PD Galicija.

 Mentorica planinskega krožka Lucija Potočnik

V preteklem tednu smo imeli prvošolci z Gorice in iz Vinske Gore športni dan. Čeprav nas je po ličkih že božalo pomladno sonce, smo dan preživeli čisto zimsko. Z avtobusom smo se odpravili na velenjsko drsališče. Pred začetkom drsanja smo poskrbeli za pravilno opremo, se ogreli, nato pa pod vodstvom učiteljic Mojce, Jasne, Barbare in Eme pogumno zakorakali oz. zadrsali na led. Nekateri učenci so bili že odlični drsalci in so se na ledu preizkušali v različnih igrah. Učenci začetniki pa so spoznali osnove drsanja in se skozi igro naučili drsalnega koraka. Malo smo se učili, malo lovili, malo padali, ob tem pa uživali in se nasmejali. Rdečih lic in rahlo utrujeni, smo se vrnili v šolo.

Ema Hozjan

Ne, to seveda ne pomeni, da so po matični učilnici 7. c kam šibale miši, so pa prav gotovo švigale slike iz lesenih škatel, vse pa so popestrile še besede, s katerim so učenci predstavljali zgodbo o butalskih Višnjanih iz slavne Višnje Gore. 

Kamišibaj (jap. kami: papir, šibaj: gledališče) je edinstvena oblika pripovedovanja zgodb ob slikah. Slike (ilustracije) so vložene v lesen oder, imenovan butaj. Pripovedovalec (kamišibajkar) ob pripovedovanju menja slike, ki prikazujejo dogajanje v zgodbi. 

Kako so kamišibaj gledali včasih?  

Nekoč se je kamišibajkar pripeljal s kolesom. Na prtljažniku je imel pritrjen lesen oder, pod katerim so bili predali za sladkarije. Na svoj prihod je  opozoril z udarjanjem dveh paličic drugo ob drugo. Kmalu se je okrog njega zbrala množica otrok in krajanov. Za drobiž so si kupili sladkarijo in ogled predstave. 

Kamišibajkar je svojo zgodbo premišljeno pripravil v nadaljevanjih. Ko je bilo najbolj napeto, se je poslovil in odpeljal. S tem si je zagotovil publiko ob naslednjem obisku. 

(Povzeto po http://www.kamisibaj.si/, dostop 2. 3. 2023). 

 Tudi naši sedmošolci so postali pripovedovalci zgodb, konkretno slavne zgodbe o Kozlovski sodbi v Višnji Gori. To znano humoresko so si v okviru kulturnega dne že ogledali v izvedbi Celjskega gledališča, kjer smo obiskovalci tega kulturnega hrama lahko na izredno duhovit način spremljali zimzeleno zgodbo o odnosih v majhni skupnosti, podkupljivosti, tožarjenju, sprenevedanju in koristoljubju in žal spoznali, da se človeška neumnost, omejenost in hibe do danes niso spremenile. 

 Pa smo se odločili, da bomo gledališče povabili kar v učilnico. Učenci so si v skupinah razdelili delo: bili so ilustratorji, pripovedovalci zgodb, organizatorji dela, mizarji – seveda pod budnim očesom izkušenih mizarskih mojstrov, beri očetov, tisti, ki so delili ideje in delo … 

 Za prvič je bilo odlično. Nekaj treme, kanček zamude pri slikah in besedah, pa šum v komunikaciji. 

 In ker učiteljici ne zmanjka zgodb, ki jih je treba povedati, bo možnosti za ponovitev še dovolj. 

Vesna Penec, prof. 

Tudi v letošnjem šolskem letu je na naši šoli potekalo glasbeno tekmovanje – Slovenska glasbena olimpijada, ki jo organizirata Zveza glasbena mladina Slovenije in Akademija za glasbo v Ljubljani. Učenci so morali za udeležbo na tekmovanju napisati svojo lastno skladbo, pripraviti pevsko točko, se preizkusiti v a- vista petju in v pisnem testu pokazati vso znanje iz glasbene zgodovine in teorije. V mesecu februarju je na šolah potekalo šolsko tekmovanje. Učenka Valentina Šifer (7. b) je prejela bronasto priznanje. Predstavila se je z lastno pesmijo »Sanjamo« za glas in kitaro.

4. marca pa je na Akademiji za glasbo v Ljubljani potekalo državno tekmovanje, ki se ga je udeležila učenka Eva Avberšek (8. a). 

Poleg glasbeno-teoretičnega znanja je strogo glasbeno žirijo, ki so jo sestavljali priznani slovenski skladatelji in glasbeni pedagogi, navdušila s prepričljivim pevskim nastopom in svojo sodobno skladbo za citre »Nepopolnost«.

Eva je prejela ZLATO PRIZNANJE.

Iskrene čestitke!

Tjaša Lešnik

Pri predmetu filmske vzgoje je naše nadobudne filmarje obiskal filmski ustvarjalec gospod Boris Salobir, dolgoletni aktivni član kulturnega društva Kino Paka film. Učence je seznanil s filmskim trakom in filmskim kolutom ter jim predstavil starejše tehnike ustvarjanja in razvijanja filma. Preko kinoprojektorja smo si, kot v starih časih, ogledali odlomek igranega filma. Kako so film doživljali naši predhodniki, pa smo lahko videli preko posnetka, ki so ga na dvorišču naše šole, leta 1983, posneli učenci filmskega krožka OŠ Gorica.

Saša Šižgorič

Pouk zgodovine je to šolsko leto v sedmih razredih pogosto zabaven. Tako je bilo tudi pred kratkim, ko smo obravnavali snov o širjenju rimske države. Rimska država je dosegla velik obseg, a to ne bi bilo mogoče brez dobro organizirane in strogo disciplinirane rimske vojske. Sestavljali so jo težko oboroženi pešci legionarji in konjeniki. Legije je sestavljalo 5000 legionarjev. Da bi si laže predstavljali moč rimske vojske, je vsak od nas sestavil svojega legionarja. Izrezali smo ga po vzorcu, ga zalepili na kos kartona, pobarvali in pritrdili na podstavek. Legionarje smo postavili v vrsto, drugega za drugim ter jih slikali. Da bi dobili občutek, kako številčna je bila legija, smo si razporeditev legionarjev ogledali z vseh zornih kotov. Čeprav jih ni bilo 5000, smo dobili vtis, kot da bi jih bilo veliko več. Tako smo si ustvarili tudi dober občutek, kako je potekalo vojskovanje v starem Rimu.

Naslednjo uro smo se zabavali oblečeni v toge in tunike, ki smo si jih izdelali iz maminih rjuh. Toga je bila včasih dolgo oblačilo starih Grkov in Rimljanov. Bilo je zabavno. Ura je hitro minila in spet smo iz starih Rimljanov postali učenci.

Učenci 7. a, 7. b in 7. c