Učenci z učnimi težavami


SPLOŠNE UČNE TEŽAVE

Splošne (nespecifične) učne težave so značilne za zelo heterogeno skupino učencev, ki imajo pomembno večje težave kot vrstniki pri usvajanju znanj in spretnosti pri enem ali več izobraževalnih predmetih.

Težave se pojavljajo pri usvajanju temeljnih spretnosti pri pisanju, branju in računanju. Imajo večje govorne in jezikovne težave, slabše socialne spretnosti, lahko pa se pojavljajo tudi znaki emocionalnih in vedenjskih težav.

Splošne učne težave so lahko posledica naslednjih notranjih in zunanjih dejavnikov: motnje pozornosti in hiperaktivnosti, podpovprečnih in mejnih intelektualnih sposobnosti, ovir v socialno-emocionalnem prilagajanju (čustveno pogojene težave pri učenju), pomanjkanje motivacije, težave zaradi drugojezičnosti, težave zaradi socialno-kulturne drugačnosti, težave zaradi socialno-ekonomske oviranosti itd.

 

SPECIFIČNE UČNE TEŽAVE

Specifične učne težave se kažejo z zaostankom v zgodnjem razvoju otroka/ali v težavah na kateremkoli od naslednjih področij: pozornost, pomnjenje, mišljenje, koordinacija, komunikacija, branje, pisanje, pravopis, računanje in čustveno dozorevanje.

Specifične učne težave (SUT) tvorijo kontinuum in variirajo od lažjih, zmernih do težjih.

Učencem z lažjimi oziroma zmernimi specifičnimi učnimi težavami je šola po Zakonu o osnovni šoli dolžna prilagajati metode in oblike dela, omogočati vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. Učencev s specifičnimi učnimi težavami nižje stopnje ne usmerjamo v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.

Otroci s težjimi učnimi težavami, pa spadajo v skupino otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Ti učenci so usmerjeni v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, v okviru katerega so deležni prilagoditev v organizaciji, načinu preverjanja in ocenjevanja znanja, napredovanju in časovni razporeditvi pouka ter dodatne strokovne pomoči (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami). Termin primanjkljaji na posameznih področjih učenja (PPPU)  lahko nadomestijo tudi ožji termini, ki se pogosto uporabljajo v literaturi in praksi, kot so motnje branja, pisanja in računanja, legastenija, diskalkulija, disleksija, disortografija, disgrafija, dispraksija, motnje pozornosti in hiperaktivnost (ADHD).

Kriteriji za prepoznavanje specifičnih učnih težav:

  1. kriterij: neskladje med učenčevimi splošnimi intelektualnimi sposobnostmi in dejansko uspešnostjo na posameznih področjih učenja;
  2. kriterij: obsežne in izrazite težave pri branju, pisanju, pravopisu in/ali računanju, izražene do te mere, da učencu onemogočajo napredovanje pri učenju;
  3. kriterij: učenčeva slabša učna učinkovitost zaradi pomanjkljivih kognitivnih in metakognitivnih strategij ter motenega tempa učenja;
  4. kriterij: motenost enega ali več psiholoških procesov (pozornost, spomin, časovna in prostorska orientacija, percepcija…). To pomeni ugotavljanje primanjkljajev ali motenosti v predelovanju informacij, ki je posledica tega, kako možgani sprejemajo, uporabljajo, shranjujejo, prikličejo in izražajo informacije;
  5. kriterij: izključenost okvar čutil, motenj v duševnem razvoju, čustvenih in vedenjskih motenj, kulturne različnosti in neustreznega poučevanja kot glavnih povzročiteljev težav pri učenju.

Nekaj najpogostejših težav, ki jih starši opažajo pri svojem otroku:

  • je počasen;
  • manj spreten je pri risanju;
  • ker mu dela težave tehnika branja, ne razume vsebine prebranega;
  • misli težko zapiše z besedami;
  • črke s težavo povezuje v besede;
  • pri branju in pisanju dela veliko napak;
  • zamenjuje črke, ki so videti podobne (npr. b-d-p);
  • pri začetnem učenju branja in pisanja napreduje zelo počasi;
  • ima težave pri učenju zaporedij: abecede, dni v tednu, mesecev v letu;
  • ima težave pri orientaciji v času;
  • težave ima s pozornostjo (vse ga zmoti, ne zapomni si podatkov);
  • ima težave pri prostorski orientaciji (zgoraj-spodaj, levo-desno);
  • branje in pisanje ga manj zanimata kot druge otroke, lahko ima odpor;
  • težko poimenuje stvari; tisto, kar vidi, si bolje zapomni kot tisto, kar sliši.

 

UČENCI S POSEBNIMI POTREBAMI

Po zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami so učenci s posebnimi potrebami:

  • učenci z motnjami v duševnem razvoju,
  • slepi in slabovidni otroci oz. otroci z okvaro vidne funkcije,
  • gluhi in naglušni,
  • otroci z govorno-jezikovnimi motnjami,
  • gibalno ovirani otroci,
  • dolgotrajno bolni otroci,
  • otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja,
  • otroci z avtističnimi motnjami ter
  • otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.

Program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo

V primeru, da je bil učenec vključen v vse predhodne korake pomoči (če gre za učenca z učnimi težavami) in so njegove težave tolikšne, da ga ovirajo pri šolskem delu in samem funkcioniranju, se starši lahko odločijo za postopek usmerjanja. Starši tako izpolnijo Zahtevo za uvedbo postopka usmerjanja, šola pa pripravi Poročilo o otroku in ostalo potrebno dokumentacijo (zapis pogovora z učencem ob uvedbi postopka usmerjanja, diagnostiko specialne pedagoginje, itd.), nato pa vse dokumente skupaj pošljemo na Zavod RS za šolstvo, OE Slovenj Gradec. Poleg omenjenih dokumentov se priložijo tudi poročila zunanjih institucij, kjer je otrok že bil obravnavan. Komisija za usmerjanje nato povabi starše in otroka na pregled, nato pa Zavod RS za šolstvo izda odločbo o usmeritvi, s katero učenec pridobi pravico do prilagoditev in dodatno strokovno pomoč.

Z odločbo o usmeritvi se učencu, usmerjenemu v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, določi obseg in način izvajanja dodatne strokovne pomoči. Ti učenci so deležni intenzivne pomoči. Zanje v sodelovanju z učitelji načrtujejo in izvajajo individualizirane programe, načrtujejo prilagoditve in evalvirajo napredek vsakega posameznika. Pri svojem delu sodelujejo z učitelji, starši in po potrebi tudi zunanjimi institucijami.

Dodatno strokovno pomoč na naši šoli izvajajo mobilne specialne in socialne pedagoginje, logopedinja Centra za vzgojo, izobraževanje in usposabljanje Velenje.

Učencu pa je lahko z odločbo o usmeritvi dodeljena tudi učna pomoč, ki pa jo izvajajo učitelji naše šole.

 

DODATNA STROKOVNA POMOČ – ODLOČBA O USMERITVI

Učencem z učnimi težavami nudimo na šoli podporo, spodbudo in pomoč po petstopenjskem hierarhičnem modelu pomoči, kot je opredeljen v Konceptu učne težave v osnovni šoli.

  1. Pomoč učitelja pri pouku, dopolnilnem pouku ter v okviru podaljšanega bivanja

 Učitelj je prvi, ki učencu z učnimi težavami pomaga pri rednem pouku v razredu in pri dopolnilnem pouku. Najprej se je smiselno temeljito pogovoriti z njim, saj učitelj otroka opazuje v različnih situacijah in ki najlažje oceni, ali otrok dosega pričakovane standarde znanja. Skupaj z njim in svetovalno delavko se boste dogovorili za pomoč otroku oziroma prilagoditve, ki jih je šola dolžna izvajati skladno z Zakonom o osnovni šoli.

  1. Pomoč šolske svetovalne delavke in/ali mobilne specialne pedagoginje

V kolikor učenec kljub vsem učiteljevim prilagoditvam (pri rednem pouku, dopolnilnem pouku in v podaljšanem bivanju) ne napreduje, se skladno z navodili v Konceptu učne težave po petstopenjskem hierarhičnem modelu pomoči v projekt pomoči vključi svetovalna delavka

  1. Dodatna individualna in skupinska učna pomoč (ISP)

Na tretji stopnji modela pomoči se učenca, pri katerem težave ne izzvenijo, vključi v individualno in skupinsko pomoč, ki jo lahko izvajajo učitelji, včasih tudi šolska svetovalna delavka.

V šoli nudimo individualno in skupinsko učno pomoč učencem s težavami na različnih področjih učenja. Pomoč  nudimo otrokom, ki imajo težave pri branju, pisanju, računanju, koncentraciji, gibanju, govoru in jeziku ter pri učenju nasploh.

Otroci so k tej obliki pomoči (v soglasju s starši) vključeni individualno ali v manjših skupinah enako starih otrok, ki pomoč večinoma obiskujejo enkrat tedensko.

  1. Mnenje in pomoč zunanje strokovne ustanove  

(psiholog, pedopsihiater, logoped, delovni terapevt, Svetovalni center za otroke in mladostnike v Ljubljani in Mariboru, Center za socialno delo itd.)

  1. Program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo

 

Postopek usmerjanja:

V primeru, da je bil učenec vključen v vse predhodne korake pomoči in so njegove težave tolikšne, da ga ovirajo pri šolskem delu in samem funkcioniranju, se starši lahko odločijo za postopek usmerjanja. Starši tako izpolnijo Zahtevo za uvedbo postopka usmerjanja, šola pa pripravi Poročilo o otroku in ostalo potrebno dokumentacijo (zapis pogovora z učencem ob uvedbi postopka usmerjanja, diagnostiko specialne pedagoginje, itd.), nato pa vse dokumente skupaj pošljemo na Zavod RS za šolstvo, OE Slovenj Gradec. Poleg omenjenih dokumentov se priložijo tudi poročila zunanjih institucij, kjer je otrok že bil obravnavan. Komisija za usmerjanje nato povabi starše in otroka na pregled, nato pa Zavod RS za šolstvo izda odločbo o usmeritvi, s katero učenec pridobi pravico do prilagoditev in dodatno strokovno pomoč.

Dostopnost