V petek, 12. maja 2023, je na naši šoli potekal tehniški dan – PODNEBNE SPREMEMBE, in sicer v okviru projekta ERASMUS +.
Petkovo šolsko dopoldne pa je bilo posvečeno temu, da se učenci seznanijo s podnebnimi spremembami in njihovimi posledicami, ki se vse bolj kažejo na vsakem koraku. Zato smo se pogovarjali o pomenu odgovornega ravnanja do našega okolja in ugotavljali, kako lahko sami prispevamo k izboljšanju situacije.
Učenci so izvedeli, kakšen problem predstavlja nastajanje velikih količin odpadkov, kaj se z njimi zgodi, ko jih zavržemo, pogovarjali so se o pomenu njihovega ločevanja ter recikliranja. Spoznali so pomen obnovljivih virov (vetra, sonca, vode) – osmošolec je predstavil maketo vetrne elektrarne in predstavil njeno delovanje. Drugošolci so se odpravili na krajši sprehod v okolici šole in ob tem pobirali smeti. Učenci so si na to temo pogledali različne filme, med drugim tudi slovenski dokumentarni film Cena plastike, prebirali literarna besedila o tem, izdelali svojo vetrnico, družabne igre, nakupovalne vrečke iz starih majic, darilne vrečke iz starih koledarjev, avtomobile iz odpadnih materialov, devetošolci pa so se pokazali tudi v izdelovanju plakatov na temo podnebnih sprememb.
Valentina Jazbec Zečiri, prof.
Tudi na POŠ Vinska Gora smo dan namenili temi o klimatskih spremembah. Kaj smo počeli? Brali smo pravljice na temo onesnaževanja, pogovarjali smo se o naši skrbi za naravo, ločevali smo odpadke, se pogovorili o obnovljivih virih energije, izdelali vetrnice, nosilne vrečke in nakupovalne torbe iz starih majic. Preživeli smo poučno in zabavno dopoldne.
Jasna Ovnik, prof.
V poplavi vzgojnih nesmislov
Spoštovani starši!
Na spletni TV platformi www.neodvisen.tv pripravljajo tematske video vsebine za krepitev družbene odgovornosti. V mesecu maju so pripravili oddajo z naslovom V POPLAVI VZGOJNIH NESMISLOV.
Bojan Kodelja bo z gostoma, antropologinjo Vesno Vuk Godina in kliničnim psihologom Aleksandrom Zadelom, odprl perečo temo sodobne družbe, tj. vzgojo otrok. Različne vzgojne metode danes begajo starše, učitelje in otroke same. Kje na lestvici vzgojnih prioritet so ostale delovne navade, odgovornost, spoštljivost in samostojnost?
Vabimo vas k ogledu oddaje v živo danes, 15. 5. 2023, ob 20:00 na TV platformi www.neodvisen.tv. Gosta bosta v živo odgovarjala tudi na vprašanja gledalcev.
- Nagraditi učence, ki lepo pišejo s pisanimi črkami.
- Ozavestiti mlajše in starejše o pomenu pisanja z roko.
- Spodbuditi pisanje z roko, ne le z računalnikom.
- Vzpostaviti družbeno pozitiven odnos do pisanja z roko.
- Poudariti pomen razvoja individualnosti. Pisava vsakega človeka je neponovljiva.
- Spodbuditi razvoj fine motorike. Vaja dela mojstra.
- Spodbuditi izražanje spoštovanja in naklonjenosti. Pisanje z roko je bolj osebno.
Pisanje s pisano pisavo.
Je res, da nekateri srednješolci IN TUDI OSNOVNOŠOLCI ne znajo več pisati s pisano pisavo ampak le s tiskano? To ni dobro. Strokovnjaki opozarjajo na pomen pisane pisave nasproti tiskani. Menijo, da pisanje pisanih črk pomaga sinhronizirati levo in desno polovico možganov. Hitra, pisana pisava, je vselej na voljo, ko ni pri roki računalnika. Pisana pisava izraža gibanje narave, tiskana pa bolj posnema stroje. Lepota pisanja z roko je v pisani pisavi.
Koncept razmišljanja z levo in desno polovico možganov je razvil konec 60. let prejšnjega stoletja psihobiolog Roger W. Sperry, ki je za to odkritje leta 1981 prejel Nobelovo nagrado. Leva polovica možganov je bolj praktične narave; realna in strateška; informacije procesira analitično. Najprej opazi drevesa, šele potem gozd. Desna polovica možganov je bolj ustvarjalne narave; informacije procesira bolj intuitivno in simultano. »Desni« so bolj čustveni, osredotočajo se na celoto, šele nato na podrobnosti. Imajo bolje razvito domišljijo in se osredotočajo na prihodnost. Pisanje z roko izraža čustva bolj kot pisanje s tipkovnico.
Na spletu se da »z malo klikanja in goljufanja« digitalnemu besedilu dati vtis prostoročnega lepopisa. Morda potreba po ponaredku poudarja vrednost originala.
Pouk lepopisja v osnovni šoli na Slovenskem
Pisanje in lepopisne vaje so poučevali že v srednjeveških šolah. Učenci so najprej pisali na voščene tablice, nato pa so črke prepisali s črnilom in peresom na pergament, kasneje na papir.
Konec 18. stoletja je bila na Slovenskem uvedena splošna šolska obveznost od 6. do 12. leta starosti. Marija Terezija je leta 1774 izdala prvi avstrijski osnovnošolski zakon (Splošna šolska naredba), ki je med drugim predpisoval tudi javno ocenjevanje učencev ob koncu prvega semestra in ob koncu šolskega leta. Učenci so morali na tem “javnem izpraševanju” pokazati svoje znanje, pridobljeno med šolskim letom, učitelj pa je moral predložiti izpitni komisiji lepopisne vaje učencev. Leta 1814 so izšla “Navodila za lepopis”, namenjena za učitelje pri pouku lepopisja. Učitelji so pri pouku pisave uporabljali posebne formularje – zvezke z različnimi vzorci. “Lepopisne vaje” Janeza Levca iz leta 1903 in še nekateri priročniki pričajo o skrbi šolnikov, da nauče učence lepo pisati.
V učnih načrtih za osnovno šolo lahko sledimo učnemu predmetu pisanje oziroma lepopis od leta 1774. Takrat so ga imenovali “pravpisanje”. Lepopis so v 19. stoletju poučevali v vseh razredih osnovne šole po dve uri na teden. Cilj poučevanja je bil pridobitev razločnega in prijetnega rokopisa ter pisave. Po letu 1929 so poučevali pisanje v prvih štirih razredih osnovne šole po eno šolsko uro na teden. Leta 1959 je bil ta predmet ukinjen kot samostojen predmet; pisanje so odtlej vodili v predmetu slovenski jezik (pisanje so ocenjevali kot obliko izdelka).
Danes je ure lepopisa mogoče doživeti samo še v šolskem muzeju – v ljubljanskem, kjer organizirajo žive ure šole naših babic in dedkov.
Pisava vsakega od nas je posebna, izvirna in neponovljiva.
Morda pa se bo, tuhtam, pri ljudeh znova pojavila potreba po obvladanju lepopisa. Brez prisile. Le zaradi žlahtnosti.
Iz različnih spletnih virov povzela Barbara Trebižan.
V torek, 9. in sredo, 10. maja 2023, so se petošolci v dveh skupinah oddelkov zgodaj zjutraj odpravili na pot z avtobusom proti Ljubljani. Nekatere učence je pol ure prej nastavljena budilka kot po navadi, kar presenetila in so zadihani, a polni pričakovanj, hiteli proti šoli in rdečelični ulovili še zadnjo minutko pred odhodom.
Vožnja do Ljubljane je hitro minila kljub prometnemu zamašku, ki je običajen pojav v Ljubljanski kotlini. Že ob vožnji so učenci tako obnavljali svoje znanje o gospodarstvu Predalpskih pokrajin, ki so jih spoznali pri urah družbe. In kot sovpada s trenutno učno temo pri družbi. tj. je preteklost, so se učenci tega dne najbolj veselili obiska Slovenskega šolskega muzeja, v katerem naj bi začutili utrip zgodovine in življenja šolarjev nekoč. Pred obiskom muzeja so se sprehodili še skozi center Ljubljane, kjer so opazovali arhitekturno in kulturno dediščino še iz obdobja srednjega veka do novejših, sodobnejših dni. Seznanili so se tudi z zametki oziroma zapuščino še iz časa starega veka in se povzpeli na Ljubljanski grad. Z obzidja gradu se jim je odprl panoramski pogled nad mestom, česar se je fantovska skupina najbolj razveselila, saj so v daljavi zagledali znamenite Stožice in kaj hitro se je med učenci nogometaši razvnela debata o nogometnih tekmah; spet drugi pa so z višine skušali ugotoviti, mimo katerih stavb so se sprehodili. Z Ljubljanskega gradu so se naši popotniki spustili s tirno vzpenjačo in si ob prihodu v mesto, na mestni tržnici, privoščili kepico sladoleda. Mimoidoči Ljubljančani in turisti so se veselo nasmihali ob opazovanju naročenih mešanih ali modrih kepic, na katerih je mrgolelo penic. Da so naši učenci tudi podjetni in zelo dobro promovirajo turizem domačega kraja, bi se strinjal mimoidoči starejši možakar, ki se ob slišani izjavi enega izmed naših petošolcev: »V Velenju imamo pol evra cenejši sladoled!«, kar ni mogel zresniti in je še ženo veselo prepričeval, da bosta Velenje zagotovo obiskala. Ob dobri zabavi ura zelo hitro teče in naše je kar pošteno preganjala, zato nekaterim žal ni uspelo polizati sladoleda do konca. A, grenak spomin na polovičko odvrženega sladoleda in preganjajočo učiteljico, je hitro nadoknadila nova, zanimiva izkušnja. Učenci so si namreč ob prihodu v Slovenski šolski muzej najprej ogledali vodeno stalno razstavo o razvoju šolstva skozi zgodovinska obdobja na Slovenskem do leta 1991. Razstava jim je bila zelo všeč, saj je bila zelo nazorno prikazana, še najbolj pa so jih pritegnili takratni strogi šolski pogoji in učitelji, zanimale pa so jih tudi igrače po posameznih zgodovinskih obdobjih, s katerimi so se igrali otroci v takratnih časih. V drugem delu obiska so v učilnici, opremljeni z muzejskimi predmeti, pod strogim očesom gospodične učiteljice in oblečeni v oblačila tistega časa, sodelovali pri pouku, kakršnega so obiskovali/-e njihovi pradedki in prababice. Okusili so tudi čar takratnih disciplinskih ukrepov: kako je pela leskova palica, kako se je klečalo v kotu in sedelo v oslovski klopi. V stari učilnici so spoznali in uporabljali šolske potrebščine iz preteklih dni.
Ob zaključku dejavnosti so si nekateri kupili še spominek in se razigrano, z razprtimi dežniki pod dežnimi kapljami odpravili do sosednje avtobusne postaje. Na poti nazaj v naš domači kraj nihče ni niti za trenutek počíl ali priprl oči, saj so pogovori o vtisih tega dne bili kar zanimivi in glasni – taki, kot se za razredne ekskurzije spodobi. Bravo petošolci, bravo učiteljice!
Zapisala: Arnela Jahić, razredničarka 5. A-oddelka
V soboto, 13. 5. 2023 ob 8.00 smo se člani planinskega krožka (OŠ Gorica in Vinska Gora) skupaj s starši z avtobusom podali proti Lenartu. Planiran je bil pohod v Logarsko dolino, ampak se je lokacija zaradi vremena v zadnjem trenutku zamenjala. Odpeljali smo se proti vzhodu države in imeli res srečo, saj vso pot nismo potrebovali dežnikov.
S parkirišča Spodnja Voličina smo se odpravili po pešpoti Zavrh – Maistrov stolp.
Maistrov stolp stoji na slemenu nad Pesniško dolino v Slovenskih goricah, v naselju Zavrh. Razgledni stolp je posvečen velikemu Slovencu, pesniku in generalu Rudolfu Maistru. Pohod ni bil pretežak, zato so ga z lahkoto premagali tudi najmlajši.
Povzpeti se na 17 metrov visok razgledni stolp je bila za otroke prava atrakcija. Z vrha pa se razprostira čudovit razgled po Slovenskih goricah.
Odšli smo tudi v Kulturni dom Zavrh, ker smo si ogledali 3 hologramske posnetke in se nato še sprehodili po spominski sobi, posvečeni generalu Rudolfu Maistru.
To je bil naš zadnji planinski izlet v tem šolskem letu. Se vidimo prihodnje leto!
Mentorica Lucija Potočnik
