Planinski pohod na Šentjungert

Pohodniki od 1. do 9. razreda OŠ Gorica in Vinska Gora, ki smo vključeni v planinski krožek, smo se skupaj z nekaterimi starši ter starimi starši, na sončno soboto (11. 3. 2023) povzpeli do planinskega doma na Šentjungertu.

Z avtobusom smo se odpeljali proti Žalcu do Velike Pirešice, nato v smeri Galicije. Štartali smo na avtobusni postaji v Podgori. Od tam smo krenili po jugozahodnem pobočju najprej po cesti, nato skozi gozd do starejše viničarije na slemenu gričevja. Sledila je lahkotnejša hoja po slemenu do sedla in še zadnji petminutni vzpon do našega cilja – Dom na Šentjungertu (565 m).

Sestop smo naredili po krajši poti do Zadružnega doma. Za toplo okrepčilo in dobro voljo ob prihodu na planinski dom se zahvaljujemo predsedniku PD Galicija.

 Mentorica planinskega krožka Lucija Potočnik

Drsanje

V preteklem tednu smo imeli prvošolci z Gorice in iz Vinske Gore športni dan. Čeprav nas je po ličkih že božalo pomladno sonce, smo dan preživeli čisto zimsko. Z avtobusom smo se odpravili na velenjsko drsališče. Pred začetkom drsanja smo poskrbeli za pravilno opremo, se ogreli, nato pa pod vodstvom učiteljic Mojce, Jasne, Barbare in Eme pogumno zakorakali oz. zadrsali na led. Nekateri učenci so bili že odlični drsalci in so se na ledu preizkušali v različnih igrah. Učenci začetniki pa so spoznali osnove drsanja in se skozi igro naučili drsalnega koraka. Malo smo se učili, malo lovili, malo padali, ob tem pa uživali in se nasmejali. Rdečih lic in rahlo utrujeni, smo se vrnili v šolo.

Ema Hozjan

Kamišibaj v matematični učilnici

Ne, to seveda ne pomeni, da so po matični učilnici 7. c kam šibale miši, so pa prav gotovo švigale slike iz lesenih škatel, vse pa so popestrile še besede, s katerim so učenci predstavljali zgodbo o butalskih Višnjanih iz slavne Višnje Gore. 

Kamišibaj (jap. kami: papir, šibaj: gledališče) je edinstvena oblika pripovedovanja zgodb ob slikah. Slike (ilustracije) so vložene v lesen oder, imenovan butaj. Pripovedovalec (kamišibajkar) ob pripovedovanju menja slike, ki prikazujejo dogajanje v zgodbi. 

Kako so kamišibaj gledali včasih?  

Nekoč se je kamišibajkar pripeljal s kolesom. Na prtljažniku je imel pritrjen lesen oder, pod katerim so bili predali za sladkarije. Na svoj prihod je  opozoril z udarjanjem dveh paličic drugo ob drugo. Kmalu se je okrog njega zbrala množica otrok in krajanov. Za drobiž so si kupili sladkarijo in ogled predstave. 

Kamišibajkar je svojo zgodbo premišljeno pripravil v nadaljevanjih. Ko je bilo najbolj napeto, se je poslovil in odpeljal. S tem si je zagotovil publiko ob naslednjem obisku. 

(Povzeto po http://www.kamisibaj.si/, dostop 2. 3. 2023). 

 Tudi naši sedmošolci so postali pripovedovalci zgodb, konkretno slavne zgodbe o Kozlovski sodbi v Višnji Gori. To znano humoresko so si v okviru kulturnega dne že ogledali v izvedbi Celjskega gledališča, kjer smo obiskovalci tega kulturnega hrama lahko na izredno duhovit način spremljali zimzeleno zgodbo o odnosih v majhni skupnosti, podkupljivosti, tožarjenju, sprenevedanju in koristoljubju in žal spoznali, da se človeška neumnost, omejenost in hibe do danes niso spremenile. 

 Pa smo se odločili, da bomo gledališče povabili kar v učilnico. Učenci so si v skupinah razdelili delo: bili so ilustratorji, pripovedovalci zgodb, organizatorji dela, mizarji – seveda pod budnim očesom izkušenih mizarskih mojstrov, beri očetov, tisti, ki so delili ideje in delo … 

 Za prvič je bilo odlično. Nekaj treme, kanček zamude pri slikah in besedah, pa šum v komunikaciji. 

 In ker učiteljici ne zmanjka zgodb, ki jih je treba povedati, bo možnosti za ponovitev še dovolj. 

Vesna Penec, prof. 

Dostopnost