Že naslov na kratko povzame postanke sedmošolcev in njihove ekskurzije po Dolenjski. Turobno oktobrsko jutro nas je spremljalo, ko smo premagovali cestne kilometre proti Višnji Gori, ki je morda kaj v »žlahti« z našo Vinsko Goro, vsaj tako so modrovali nekateri učenci. Zgodnje vstajanje in pajčevina v naših želodcih sta že klicali k prvi malici, pri kateri so nas pozdravile medonosne žuželke. Bilo jih je kar preveč, sodeč po nenavadnih krikih in kriljenjih učencev, ki so se kljub opozorilu, da jih majcena bitja zgolj radovedno opazujejo, brezglavo tekali po dvorišču Hiše kranjske čebele. To je znamenita stara šola v Višnji Gori, ki je postala poučen labirint. Skozi doživljajsko razstavo z virtualnimi junaki, člani slovite čebelarske družine Rothschütz iz Višnje Gore, smo prisluhnili Filipu na travniku, preko multimedijskih vsebin raziskovali čudežni svet čebel in si ogledali čisto prave steklene panje, v katerih so naseljene žive kranjske čebele.
Kustosinja nas je na koncu ogleda pogostila s čisto pravimi medenjaki, ki so bili zelo slastni.
Višnje Gore pa ne moreš zapustiti, ne da bi se spoznal z legendo o priklenjenem polžu, ki ga imajo tudi v mestnem grbu, lahko pa smo si ogledali še notranjost ene najstarejših hiš v Višnji Gori.
Muljava je rojstni kraj avtorja prvega slovenskega romana Josipa Jurčiča, ki je bil med ljudmi po pripovedovanju gospe, ki nas je sprejela v tem muzeju na prostem, zelo priljubljen in slaven. Na tej drugi točki smo si ogledali Jurčičevo rojstno hišo in pokukali v Krjavljevo bajto, še prej pa smo potovali v Jurčičev čas in se poskušali vživeti, kakšno življenje bi živeli, če bi se rodili v drugi polovici 18. stoletja. Hja, brez telefonov, obvezne šole, več fizičnega dela, stroga vzgoja, dogovorjene in zgodnje poroke … Priznam, da nam ni bilo najbolj všeč, še zlasti učencem, ki so se kar s hitrim korakom sprehodili skozi nič kaj všečno preteklost.
Čakal nas je še zadnji postanek, na gradu Bogenšperk nas je pričakoval Janez Vajkard Valvazor in njegova Slava vojvodine Kranjske. Občudovali smo bakroreze, se čudili skrivnostni preteklosti tega veličastnega poslopja in tudi nekoliko prestrašeni spoznavali krutost človeških zmot v preteklosti. Veliko smo izvedeli o čarovništvu in preganjanju in mučenju vseh, ki naj bi baje bili krivi za bolezni, točo, bili morda nekoliko pametnejši, se komu zamerili in zato goreli tudi na grmadah, če so prestali mučenje ali priznali vse, česar niso storili.
Brez glasne vožnje domov ni šlo. Pa tudi brez občasnih opozoril. Tako pač je v šoli. Nekdo posluša, nekdo klepeta, nekdo sprašuje, spet drugi se igra … In v tednu otroka – letošnja tema je Otrok, nepopisan list – smo tudi mi pisali vrstice na še naše ne popisane praznine.
Vesna Penec, prof.
