V ponedeljek, 11. in torek, 12. novembra 2024, so se petošolci v dveh skupinah oddelkov zgodaj zjutraj odpravili na pot z avtobusom proti Ljubljani.
Vožnja do Ljubljane je hitro minila kljub prometnemu zamašku, ki je običajen pojav v Ljubljanski kotlini, hkrati pa so se učenci izjemno veselili obiska Slovenskega šolskega muzeja, v katerem naj bi začutili utrip zgodovine in življenja šolarjev nekoč.
Naša prva postojanka je bil ravno muzej, kjer so si učenci najprej ogledali vodeno stalno razstavo o razvoju šolstva skozi zgodovinska obdobja na Slovenskem do leta 1991. Razstava jim je bila zelo všeč, saj je bila zelo nazorno prikazana, še najbolj pa so jih pritegnili takratni strogi šolski pogoji in učitelji, zanimale pa so jih tudi igrače po posameznih zgodovinskih obdobjih, s katerimi so se igrali otroci v takratnih časih. V drugem delu obiska so v učilnici, opremljeni z muzejskimi predmeti, pod strogim očesom gospodične učiteljice in oblečeni v oblačila tistega časa, sodelovali pri pouku, kakršnega so obiskovali/-e njihovi pradedki in prababice. Okusili so tudi čar takratnih disciplinskih ukrepov: kako je pela leskova palica, kako se je klečalo v kotu in sedelo v oslovski klopi. V stari učilnici so spoznali in uporabljali šolske potrebščine iz preteklih dni. Ob zaključku dejavnosti so si nekateri kupili še spominek in se polni pričakovanj odpravili po ljubljanskih ulicah. Na sprehodu so opazovali arhitekturno in kulturno dediščino še iz obdobja srednjega veka do novejših, sodobnejših dni. Seznanili so se tudi z zametki oziroma zapuščino še iz časa starega veka in se z električnim vlakcem Urbana izpred Mestne hiše odpeljali na Ljubljanski grad. Z obzidja gradu se jim je odprl panoramski pogled nad mestom. Po nekajminutnem postanku smo se ponovno usedli na vlakec in se odpeljali naprej po krožni poti ob prijetnih nabrežjih reke Ljubljanice in se preko Trnovskega pristana, skozi središče sodobne Ljubljane, mimo Opere, Moderne galerije in Prešernovega trga s Tromostovjem vrnili na izhodiščno točko.
Na poti nazaj v naše Velenje nihče ni niti za trenutek počíl ali priprl oči, saj so pogovori o vtisih tega dne bili kar zanimivi in glasni – taki, kot se za razredne ekskurzije spodobi.
V imenu aktiva 5. razreda, Arnela Jahić
